Začetek nečesa novega je vedno nekoliko težko: strah nas je, kako bo stvar izpadla, kako bodo drugi nanjo reagirali, kaj se bo zgodilo... hkrati je pa nekaj novega vedno izkušnja, ki nas zaznamuje za vse življenje. In izkušnje so dobre, vedno in povsod. Če ne poskusimo, lahko zamudimo najlepše trenutke našega življenja.
Tako tudi jaz danes začenjam pisat blog. Priznam, že večkrat sem nato pomislila, ampak se mi je zataknilo že pri naslovu, potem sem pa našla 1001 izgovor, da pač tega nimam časa delati in itak ne bo nihče bral itd...
Sedaj ga pišem. Zase. Mogoče zato, ker je danes polna luna. Nekaj me je navdahnilo, sama ne vem kaj, pa saj niti ni važno kaj.
Začela sem, to je pomembno. Naj bo nadaljevanje takšno, kot mora biti.
Ravnokar sem končala pogovor z znancem, s katerim se je bilo vedno zanimivo pogovarjati. Po svoje poseben človek, pa čeprav ne ravno moj tip. Pogovor je nanesel na našo življenjsko moč.
Moč misli, moč duha, moč nas samih, katero vseskozi omejujemo. Poslal mi je link do filmčka, v katerem prikazuje žensko, ki je sama v treh minutah odstranila tumor iz svojega telesa. Le s pomočjo svojih misli in čustev. No, mogoče res malo pretiravajo (mislim, 3 minute, in tumor...Paf?)
Ampak vseeno... Le zakaj se dandanes tako malo zavedamo, česa vse je naše telo sposobno? Da vsi fizični bolezenski znaki mogoče niso nujno fizična bolezen, ampak posledica naše podzavesti, psihe? Ko bomo sami doumeli, da smo sposobni živeti drugače in to tako, kot sami to hočemo, takrat se bodo stvari začele obračat na bolje. Le optimistično, vse ob svojem času.
Če je danes čas, da zabluzimo, pa dajmo!
Smej se svojim problemom, saj se tudi vsi drugi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar