Zadnje čase uživam v peki raznovrstnih slaščic, predvsem pa tort. Verjetno gre za neko simboliko - torta mi je vedno pomenila praznovanje, tako rojstni dan kot katerikoli drug oseben ali manj oseben praznik. Pooseblja veselje ob nekem dogodku, ko se z nasmehom zazremo v preteklost ter z vzdignjeno glavo gledamo v prihodnost v krogu svojih najbližjih.
In prav zato rada pečem torte za vse, ki so mi blizu. Priznam, kakšen dan moram speči tudi dve naenkrat, ampak v tem uživam. Ne samo v peki, temveč tudi v trenutku, ko jo prinesem slavljencu in ko jo vsi v pričakovanju poskusimo... In ni se mi še zgodilo, da bi bil okus niti povprečen, kaj šele slab. Prijateljica mi je vedno govorila: "Če so noter okusne sestavine, je torta dobra." In pika. Res je kdaj malo majava, jo kakšen košček manjka, ni vedno najlepše okrašena ali pa se smetana tako neugledno spacka po vrhu...
Je pa narejena doma, s srcem. In je VEDNO zelo dobra. In vsaka je prav posebna. Posebna torta za posebne osebe.
Tokrat si jo je zaslužila moja babica. Vedno polna energije, nasmejana, na trenutke stroga ter panična, a dobrega srca. Ve, kako se življenju streže. Da ne pozabim omeniti - verjetno ona najbolj skrbi za mojo velikost: saj veš, moraš jesti da boš velika. Še vedno. In tudi vedno bo. In tako jo imam rada.
Ni lepšega, kot če za rojstni dan podariš nekaj, v kar si sam vložil nekaj časa ter truda, vedno je poplačano, čeprav le z nasmehom ter lepo besedo. Ampak, kaj sploh več potrebujemo?
Za vse moje najbližje - RADA VAS IMAM.
Decembra pa naslednja. Ali pa še prej; nikoli ne vem, kdaj bom še nekomu obljubila torto - pa tudi če mora biti že naslednji dan nared. Pomembno je le, da je iz srca, ter da je dobra. Saj drugačna niti ne more biti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar