Sladkajmo se...

Zadnje čase uživam v peki raznovrstnih slaščic, predvsem pa tort. Verjetno gre za neko simboliko - torta mi je vedno pomenila praznovanje, tako rojstni dan kot katerikoli drug oseben ali manj oseben praznik. Pooseblja veselje ob nekem dogodku, ko se z nasmehom zazremo v preteklost ter z vzdignjeno glavo gledamo v prihodnost v krogu svojih najbližjih.
In prav zato rada pečem torte za vse, ki so mi blizu. Priznam, kakšen dan moram speči tudi dve naenkrat, ampak v tem uživam. Ne samo v peki, temveč tudi v trenutku, ko jo prinesem slavljencu in ko jo vsi v pričakovanju poskusimo... In ni se mi še zgodilo, da bi bil okus niti povprečen, kaj šele slab. Prijateljica mi je vedno govorila: "Če so noter okusne sestavine, je torta dobra." In pika. Res je kdaj malo majava, jo kakšen košček manjka, ni vedno najlepše okrašena ali pa se smetana tako neugledno spacka po vrhu...
Je pa narejena doma, s srcem. In je VEDNO zelo dobra. In vsaka je prav posebna. Posebna torta za posebne osebe.

Tokrat si jo je zaslužila moja babica. Vedno polna energije, nasmejana, na trenutke stroga ter panična, a dobrega srca. Ve, kako se življenju streže. Da ne pozabim omeniti - verjetno ona najbolj skrbi za mojo velikost: saj veš, moraš jesti da boš velika. Še vedno. In tudi vedno bo. In tako jo imam rada.

Ni lepšega, kot če za rojstni dan podariš nekaj, v kar si sam vložil nekaj časa ter truda, vedno je poplačano, čeprav le z nasmehom ter lepo besedo. Ampak, kaj sploh več potrebujemo?

Za vse moje najbližje - RADA VAS IMAM.

Decembra pa naslednja. Ali pa še prej; nikoli ne vem, kdaj bom še nekomu obljubila torto - pa tudi če mora biti že naslednji dan nared. Pomembno je le, da je iz srca, ter da je dobra. Saj drugačna niti ne more biti. 

Začetek...

Začetek nečesa novega je vedno nekoliko težko: strah nas je, kako bo stvar izpadla, kako bodo drugi nanjo reagirali, kaj se bo zgodilo... hkrati je pa nekaj novega vedno izkušnja, ki nas zaznamuje za vse življenje. In izkušnje so dobre, vedno in povsod. Če ne poskusimo, lahko zamudimo najlepše trenutke našega življenja.

Tako tudi jaz danes začenjam pisat blog. Priznam, že večkrat sem nato pomislila, ampak se mi je zataknilo že pri naslovu, potem sem pa našla 1001 izgovor, da pač tega nimam časa delati in itak ne bo nihče bral itd...

Sedaj ga pišem. Zase. Mogoče zato, ker je danes polna luna. Nekaj me je navdahnilo, sama ne vem kaj, pa saj niti ni važno kaj.

Začela sem, to je pomembno. Naj bo nadaljevanje takšno, kot mora biti.

Ravnokar sem končala pogovor z znancem, s katerim se je bilo vedno zanimivo pogovarjati. Po svoje poseben človek, pa čeprav ne ravno moj tip. Pogovor je nanesel na našo življenjsko moč.
Moč misli, moč duha, moč nas samih, katero vseskozi omejujemo. Poslal mi je link do filmčka, v katerem prikazuje žensko, ki je sama v treh minutah odstranila tumor iz svojega telesa. Le s pomočjo svojih misli in čustev. No, mogoče res malo pretiravajo (mislim, 3 minute, in tumor...Paf?)
Ampak vseeno... Le zakaj se dandanes tako malo zavedamo, česa vse je naše telo sposobno? Da vsi fizični bolezenski znaki mogoče niso nujno fizična bolezen, ampak posledica naše podzavesti, psihe? Ko bomo sami doumeli, da smo sposobni živeti drugače in to tako, kot sami to hočemo, takrat se bodo stvari začele obračat na bolje. Le optimistično, vse ob svojem času.

Če je danes čas, da zabluzimo, pa dajmo!

Smej se svojim problemom, saj se tudi vsi drugi.